Stres in izgorelost
Kaj je stres?
Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odziv posameznika na vsako spremembo, ki se ji moramo prilagoditi. Stres je lahko pozitiven, če doživljamo spremembe kot izziv. Škodljiv in zdravju nevaren pa je takrat, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti. Kadar se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, naše telo reagira tako, da se pripravi na odziv v obliki borbe ali bega kot pri naših prednikih ali živalih. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, kar mišicam zagotavlja več kisika. Srce črpa hitreje, krvne žile se razširijo, poveča se dotok krvi v možgane in mišice. Krvne žile in kapilare se razširijo blizu površine kože, da se telo ohladi z znojenjem. Vse večje skeletne mišice se skrčijo. Prebava se upočasni ali zastane, ker je kri usmerjena proč od želodca. Sprostijo se kortizol, adrenalin in noradrenalin.
Ker pa danes človek ne more bežati ali se boriti kot v preteklosti, je mobilizacija organizma lahko v škodo. Še posebno, če je obdobje stresa daljše in se telo ne uspe povrniti v prejšnje stanje. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen. Telo človeka, ki je stalno v stresu, nadaljuje izločanje kortizola in drugih hormonov, kar slabi imunski sistem. To znižuje dejavnost celic, ki uničujejo tujke v organizmu.
Posledice stresa:
Stres tako povzroča številne škodljive posledice za naše telesno in duševno zdravje. Znaki stresa so številni in lahko precej različno vplivajo na posameznika oziroma se razlikujejo od posameznika do posameznika. Najpogostejši znaki stresa so naslednji:
-
Telesni znaki stresa:
Povečan srčni utrip, visok krvni pritisk, težave z dihanjem, težave s požiranjem, občutek slabosti, hiperventilacija, napete, skrčene mišice, zmanjšana odpornost, navali vročine in mraza, potenje, zardevanje, suha koža, zbadanje, pogosto uriniranje, ipd.
-
Vedenjski znaki stresa:
Nespečnost, zgodnje zbujanje, čustveni izbruhi, izguba apetita ali pretirano najedanje, pretirano kajenje, pitje alkohola, izogibanje določeni situacijam, pasivnost;
-
Možne spremembe mišljenja:
Nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, pretirana občutljivost na kritiko, negativne samokritične misli, sprevržene misli, ipd.
-
Možne spremembe čustvovanja:
Anksioznost (tesnobnost, živčnost, napetost, strahovi, fobije, panika), depresija (žalost, pomanjkanje samospoštovanja, apatija, utrujenost), potrtost, osamljenost, občutki krivde in sramu, ljubosumnost, itd.
Izgorelost:
Kronični stres in/ali številni drugi dejavniki pa vodijo do pojava, ki ga imenujemo izgorelost. Dandanašnje visoke zahteve okolja, še posebej poklicnega kot tudi osebnega oziroma njihovo medsebojno usklajevanje, nas vodijo do nemogočih zahtev, ki so postavljeni pred nas. Izgorevanje tako danes postaja čedalje bolj razširjen problem številnih poklicev. Dnevne delovne zahteve so visoke, vedno težje je dosegati veselje ob uspehu, povečuje se neravnotežje med vloženim in prejetim tako v ekonomskem kot v psihološkem smislu.
Še posebej so rizični poklici, ki vključujejo veliko neposrednih stikov z ljudmi, saj zahtevajo visoko stopnjo občutljivosti. Delo v teh poklicih je psihično in fizično zelo naporno. Delavce lahko izčrpava predanost, ki jo zahteva delo, čezmerne obremenitve z delom ter potencialni konflikti s strankami, učenci in njihovimi starši, pacienti, kolegi in predpostavljenimi. Visoke zahteve na delovnem mestu tako posledično vplivajo na osebno življenje in na vse težje njuno medsebojno usklajevanje, kar vodi do vedno večje izčrpanosti.
Pogosto izgorevajo ljudje, ki so se zelo angažirali, ki so bili pred izgorelostjo uspešni, vendar so v skrbi za delo in/ali druge ljudi potisnili skrb zase na zadnje mesto.
Znaki izgorelosti:
Najpogostejši znaki izgorevanja so izčrpanost, padec storilnosti in občutek odtujenosti od dela, ljudi. Ko ljudje trpijo zaradi izčrpanosti, čutijo stalno utrujenost, od katere se ne morejo spočiti. Pojavljajo se motnje spanja, razdražljivost, občutki krivde, napadi hitrega bitja srca, panični napadi, občutki čustvene in telesne preobremenjenosti. Primanjkuje jim energije, da bi se soočili še z enim problemom, še z enim človekom…
Zaradi močnega občutka odgovornosti in storilnostne naravnanosti nekateri poskušajo zanikati, prikriti pred sabo in drugimi to slabo počutje in poskušajo samega sebe preseči s še večjo aktivacijo vseh svojih virov.
To vodi v okrepitev znakov utrujenosti, veča se obolevanje. Opazen je upad delovne sposobnosti in učinkovitosti, pomanjkanje življenjske energije, odtujevanje od bližnjih in sodelavcev. Pojavljajo se občutki čustvene izčrpanosti, otopelosti, brezizhodnosti, jeza, žalost, prikrit ali odkrit cinizem. Kadar so ljudje cinični, zavzamejo hladen, odmaknjen odnos do dela in sodelavcev. Cinizem je nekakšen poskus, da bi obvarovali samega sebe pred izčrpanostjo in razočaranji. Vendar takšen odnos lahko resno načne človekovo dobro počutje in zmožnost za učinkovito opravljanje dela.
Zaradi čedalje slabše učinkovitosti ljudje čutijo naraščajoč občutek neprimernosti. Vsaka nova obveznost zgleda zelo težka ali celo neizvedljiva. Izgubljajo zaupanje v svoje zmogljivosti in posledično v samega sebe.
Vse to lahko vodi do zloma, do popolne psihične in fizične izčrpanosti. Izgorelost se kaže na vseh področjih, od težkih bolezni do močnih depresivnih in anksioznih simptomov, ki človeku za dolgo časa onemogočijo delo in se še nekaj let periodično vračajo ob obremenitvah.
Oblike pomoči:
Raziskave so pokazale, da vaje za sproščanje zvišujejo dejavnost celic, ki uničujejo tujke v organizmu in na ta način krepijo imunski sistem. Poleg sprostitve so za obvladovanje stresa in premagovanje izgorelosti pomembni tudi ostali dejavniki, ki pripomorejo k bolj zdravemu in uravnoteženemu načinu življenja kot je zdrava prehrana, gibanje, načrtovanje časa, itd. Predvsem pa je pomembno poznavanje samega sebe, svojih omejitev in razumevanje povezave med tem kar nam povzroča stres in našo reakcijo in/ali kaj je pripeljalo do stopnje izgorelosti. K boljšemu razumevanju in poslušanju samega sebe nam lahko pomaga psihoterapija. S pomočjo psihoterapije lahko razvijemo svoje zmožnosti za sprostitev in umiritev, razvijamo boljši stik s sabo, svojimi čustvi, potrebami, ki nam omogočajo tudi boljše prepoznavanje lastnih mej in omejitev. Lahko pa posameznik celo spremeni svoje predispozicije za stres, kar pa je odvisno od vsakega posameznika. Pomembno je, da spoznamo kaj nas je privedlo do te točke (izgorelosti, ipd.), kaj nam telo sporoča, da bomo v prihodnosti lažje v stiku s samim sabo in v skladu z našimi zmožnostmi. Psihoterapija nam, kot rečeno, prav tako pomaga pri ozaveščanju čustev in njihovi regulaciji, kar dolgoročno pripomore k psihološko in fiziološko bolj zdravemu načinu bivanja ter k polnejšimi in pestrejšimi medosebnimi odnosi. Pomaga nam tudi bolje poskrbeti zase, prepoznati svoje osebne meje ter prepoznavati nekatere ključne psihološke vzroke in strukture, ki nam povečujejo stres v vsakdanjem življenju in zmanjšujejo našo fleksibilnost ter nas lahko vodijo do izgorelosti.
Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 7, Julij-Avgust 2010, 14-15.
dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka