Psihosomatska motnja
Že v Antični Grčiji je bilo znano, da ni mogoče ločiti zdravja telesa od zdravja duha. Platon je v eni od svojih knjig dejal, da grški zdravniki za mnoge bolezni ne najdejo zdravila, ker ne upoštevajo celote, kajti en sam del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota. V !7. stoletju so se trije veliki filozofi Deskartes, Leibniz in Spinoza posvečali raziskovanju povezave med telesnim svetom in zavedanjem duha. Utemeljitelj izraza »psihosomatski« pa je nemški zdravnik splošne medicine J. H. Heinroth (1818), ki je dejal, da je vsaka faza življenja lahko že sama zase edini vzrok motnje. Psihosomatske motnje so bile v nadaljevanju deležne precej pozornosti z namenom razumevanja dogajanja v človeku in iskanja primernih oblik pomoči.
Kaj je psihosomatska motnja?
O psihosomatski motnji govorimo tedaj, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov, ob neugodnem medsebojnem spletu, razvijejo v bolezen in vplivajo na celotno delovanje posameznika.
V vsakodnevnem življenju v različnih situacijah doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv telesa na stresno situacijo, na primer vrtoglavica po komaj uspelem pobegu, izguba teka ob izgubi ljubljene osebe, ipd. Simptomi navadno izginejo, ko se umiri okoliščina, ki je sprožila dražljaje in jo lahko doživi kdorkoli. Stopnjevanje psihosomatske reakcije pa vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljati se začnejo številne težave na različnih organih oziroma ko se simptomi stopnjujejo, ponavljajo, pa jim medicina z različnimi preiskavami ne odkrije vzroka.
Psihosomatske motnje danes razumemo kot rezultat dejavnikov, ki se med seboj prepletajo - razvojni, izkustveni in zunanji vplivi, ki sooblikujejo nevrobiološka dogajanja, ki so tudi pogojena z različno genetski zasnovo in se ob neugodnem medsebojnem spletu iztečejo v bolezen. Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki na večje obremenitve in dolgotrajen stres odreagirajo skozi telo, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se le-ta odražajo skozi telesno reakcijo ter tako težje najdejo vzroke stresa. K razvoju psihosomatske motnje pomembno vpliva tudi hitri način življenja, premalo časa za primerno prehrano, poseganje po zdravilih za lajšanje obremenitev in dolgotrajen stres. Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno živčevje, ki uravnava delovanje življenjsko pomembnih funkcij, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak in presnova ter slabi imunski sistem, kar privede do prvih simptomov bolezni, kasneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv. Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdržuje psihosomatsko motnjo. Le-ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja.
Pri vse večjem številu bolezni prepoznavamo psihosomatski izvor
Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor, in sicer:
-
Na področju odkrivanja bolezni notranjih organov so najbolj pogoste in opazne: trajno zvečan oziroma zmanjšan krvni pritisk (hipertonija oz. hipotonija), motnje v delovanju ščitnice, oslabitev srčnih mišic, nenadno hitro bitje srca, izguba apetita, anoreksija nervoza, pretirana debelost, ipd.
-
Pri zdravljenju bolezni prebavil se najpogosteje pojavljajo krvavitev v prebavilih, sindrom razdraženega črevesja, nekatere bolezni debelega črevesja, zaprtost, diareja, ipd.
-
Pri zdravljenju dihalnih organov so značilne bolezni pljuč, ki se odražajo v ponavljajočih napadih težkega dihanja, kašljanja, piskanja v prsih, kronično vnetje dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, ipd.
-
Na urgenitalnem področju sta najbolj pogosti pri ženskah pogosta vaginalna vnetja in pri moških vnetja prostate, ki veljajo za eno najpogostejših moških bolezni.
-
Koža velja za organ preko katerega se odražajo številna čustvena stanja, tako so številne dermatološke težave povezane s psihosomatiko, in sicer različni ekcemi, srbečice kože ali nevrodermitisi, pogosti izpuščaji, ipd.
-
Medicina vedno več pozornosti posveča psihosomatiki tudi pri zdravljenju različnih ponavljajočih otroških bolezni in pri odkrivanju vzrokov za neplodnost.
Somatske motnje se izražajo skozi telesne simptome, ki se jih ne da v celoti razložiti skozi medicinsko znanje. Simptomi pacientu povzročajo resne težave, ki mu posledično povzročajo psihično stisko ter vplivajo na njegovo delovno in družbeno življenje.
Pojavljajo se številne pritožbe o telesnih težavah na različnih organih. Gre za kronično bolezen, ki vpliva na celotno delovanje človeka. Zajema 0,1 – 0,2 % populacije , s tem da je razmerje med ženskami in moškimi 5:1. V splošni praksi je od 5-10% pacientov, ki bi jih lahko uvrstili med psihosomatske bolnike. Nekatere študije so pokazale, da se somatske motnje pojavljajo sočasno z drugimi duševnimi motnjami. Dve tretjini pacientov ima poleg somatskih motenj tudi psihične težave.
Metode zdravljenja
Zdravljenje psihosomatskih motenj v splošni medicini še vedno poteka predvsem preko medikamentozne terapije. Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Ena tretjina pacientov, ki obišče splošnega zdravnika, trpi zaradi funkcionalnih ali čustveno povzročenih motenj. Med akutnimi boleznimi vedno bolj narašča število kroničnih motenj, kar povzroči najrazličnejše socialne probleme.
Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.
Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje, način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja. Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno in sicer, da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poiščemo primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poiščemo psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni.
Psihoterapija
Psihoterapija je tako pomemben del zdravljenja. Skozi proces terapije bo klient skupaj s terapevtom spoznaval in odkrival sebe, svoje misli o sebi, svoji bolezni. Za večanje samozavedanja svojega telesa, občutkov ter za sproščanje telesa in učenja soočanja s stresom je v tem procesu lahko zelo uporabno učenje različnih tehnik sproščanja, tehnik dihanja, avtogenega treninga ipd. Posameznik preko tega tako postopoma začne prepoznavati svoja čustva, strahove in se z njimi soočati. Cilj psihoterapije je zavedanje in predelava nezavednih emocij, vezanih na nezaveden konflikt in temeljnih (t.i. skriptnih) prepričanj, kar je bilo oblikovano že zelo zgodaj in pomembno vpliva na pojav psihosomatske bolezni in vzdrževanje le-te, preoblikovanje negativnih misli o bolezni, ipd. Posameznika vzpodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom ter večje skrbi zase in za svoje počutje, kar je temeljni korak k prepoznavanju in preprečevanju nastajanja psihosomatske motnje.
Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 5, Junij 2010, 12-13.
dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka