Naš življenjski scenarij

 

Ljudje vedno doživljamo, mislimo in se vedemo po nekem vzorcu. Vedno imamo potrebo, da spravljamo stvari v kategorije. To daje človeku varnost in predvidljivost, ker mu omogoča oziroma pove, kako naj v določenih razmerah ravna. Tako si kot otroci že od majhnega ustvarjamo predstave na podlagi lastnih subjektivnih izkušenj odnosa z drugo osebo in sčasoma, ko se ta ponavlja, se ustvari t.i. shema te izkušnje, ki ima ob podobnih izkušnjah nato vpliv na vse naše bodoče reakcije. Te naše sheme postanejo vzorci, ki jih uporabljamo za posploševanje dogodkov in njihovo razporejanje v razrede. Skozi ta proces gledamo in doživljamo svet in odnose vedno skozi prizmo tovrstno ustvarjenih shem. Sheme nastanejo na podlagi interakcije posameznikovega zunanjega in notranjega sveta, katere potem vplivajo na to kako mi mislimo in čutimo in kaj s tem počnemo. Sheme pa so lahko povezane skupaj v velike vzorce ali t.i. skripte. Drugače kot sheme, ki so nujne za naše učinkovito funkcioniranje v našem kompleksnem svetu, pa skripti omejujejo naše sposobnosti za kreativno in konstruktivno prilagajanje novim situacijam. In te sheme, ki niso prilagodljive (da bi jih lahko na podlagi novih izkušenj spreminjali, prilagajali), se povezujejo v skripte, ki sestavljajo naš življenjski scenarij.

 

Življenjski scenarij je tako naš nezavedni življenjski načrt, ki se oblikuje na podlagi nefleksibilnih in rigidnih shem, katere so zelo odporne proti spreminjanju, ker nam služijo kot obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred neprijetnimi emocijami. Življenjski scenarij se oblikuje na podlagi t.i. preživetvenih reakcij, gre za telesne reakcije, ki nam pomagajo preživeti (vidne so na telesu, npr. da zadržujemo dih, da ne bi začutili straha; da krčimo določene mišice, da ne čutimo kako nam je hudo) ali za preživetje v obliki psihičnega ravnotežja. Oblikuje se tudi na podlagi zaključkov, preko katerih otrok sprejme pomembne odločitve (npr. 'sem nepomemben') na podlagi določene negativne izkušnje, ki vpliva na to, da v kasnejših dogodkih reagira na tak, podoben, način. Osnova scenarija pa so tudi t.i. introjekcije, prevzete določene lastnosti od določene nam pomembne osebe, ki smo jih kot otroci deležni v nekem daljšem časovnem obdobju. Internaliziramo podobo starša kar vključuje njihova čustva, misli, prepričanja, vedenje in način dojemanja sveta, kar se ponavadi pojavi pri odsotnosti kontakta in/ali v prisotnosti nerazrešenih konfliktov. To kasneje v življenju vpliva na oblikovanje naših prepričanj, čustev in vedenja. Pri vsem tem gre za obrambe, ki preprečujejo čustvom in nezadovoljenim potrebam iz otroštva, da bi prišla v zavest. To je glavna točka okoli katere se naša resnična čustva vrtijo. Tak naš scenarij omejuje spontanost in fleksibilnost v reševanju problemov in v odnosih z ljudmi. Naša življenjska zgodba je tako že napisana, ponavadi v zgodnjem otroštvu, vključno z koncem in vsemi pomembnimi dogodki. Ta stanja doživljamo nato skozi celo življenje. Življenjski scenarij je nekakšno ponavljanje nerešenih dram iz otroštva.

 

Otrokove reakcije in odločitve, kot sredstvo spoprijemanja z neprijetnostmi, oblikujejo celoten sistem prepričanj posameznika. Takšna t.i. skriptna prepričanja se začno razvijati, ko je otrok pod pritiskom s strani vedenja staršev ali pod vplivom travme, še posebej v razmerah, ko pri izražanju čustev to ne pripelje v zadovoljitev potreb. Kot otroci smo že od majhnega deležni ogromno sporočil, ki nam jih posredujejo naši starši in druge pomembne osebe. Obstaja več tipov takšnih sporočil, ki vplivajo na odločitev otroka in sicer verbalna in neverbalna sporočila. Ljudje smo predvsem kot otroci zelo senzibilni za sprejemanje neverbalnih sporočil, še posebej v prvih letih starosti in takoj prepoznamo odnos in dogajanje v družini. Ta sporočila so pomembna tudi zato, ker spremljajo vsa druga sporočila, ki so podana otroku. Druga sporočila si kot otroci pridobimo na podlagi učenja po modelu, ki je eno od najbolj primarnih načinov učenja na sploh, kjer se otrok uči po modelu, ki ga posnema. Tretja vrsta so prepovedi, ki jih je otrok deležen v zgodnjem otroštvu, tja do šestega ali osmega leta starosti in zapovedujejo kaj otrok lahko in česa ne sme in so bolj neverbalna, kot verbalna. To so sporočila staršev, ki omejujejo določene osnovne otrokove pravice. Njihova moč je odvisna predvsem od njihove frekvence ponavljanja in predstavljajo osnovo za zgodnje negativne odločitve otrok. Ena takih prepovedi je npr. prepoved 'Ne bodi otrok'. To sporočilo se nanaša na želje staršev, da bi otrok čim prej odrastel. Velikokrat se to zgodi tudi pri starših, ki želijo, da starejši otroci poskrbijo za mlajše otroke ali v primeru, ko se v družini zgodi kakšna izguba in morajo otroci hitro odigrati starejšo resno vlogo. Posledice te prepovedi so lahko, da se takšni otroci ne znajo igrati, vse se jim zdi otročje, ne upajo si pokazati svoj otroški del (svojih želja). Kasneje imajo tudi težave pri vzpostavljanju stikov z otroci. V sami drži pa se držijo zelo togo, zakrčeno, držo, ki predstavlja, da morajo biti zelo odgovorni. Seveda pa se otrok odloči, kaj bo naredil s prepovedmi, ki jih dobi. Nekateri to sprejmejo, drugi jih malo premodificirajo, tako da nima tako močnega vpliva, lahko jih tudi kombinirajo, sestavljajo, obrnejo, tako da ima ta bolj pozitivne, kot negativne posledice, vse s ciljem, da preživijo. Poleg prepovedi pa obstajajo tudi kontraprepovedi, ki so jih otroci deležni med tretjim in dvanajstim letom starosti in gredo dostikrat kontra tistim prepovedim, ki so jih bili otroci deležni prej. S temi otrok dobi sporočilo kaj mora početi, da bi bil ljubljen in zaželjen (npr. 'bodi popoln', 'bodi močan', 'potrudi se', 'ustrezi' ipd). Ta sporočila so verbalna. Na podlagi teh otrok prav tako sprejme odločitve, ki so dostikrat izraženi v besedi moram, kar pomeni, če bom to naredil(-a) bom v redu, če ne sem slab(-a). Poznamo pa tudi t.i. atribucije na podlagi katerih starši otroku sporočajo o tem kaj on ali ona je, ki so lahko direktna ali indirektna.

 

Vse to oblikuje naš skriptni sistem, ki sestavlja naš življenjski scenarij, kot eden od zelo pomembnih modelov v integrativni relacijski psihoterapiji (po psihoterapevtu Dr. R. Erskinu) in nam omogoča videti, kako živimo svoj skript iz dneva v dan. Ko oseba postaja starejša, se življenjski scenarij ohranja zato, da se izogne ponovnemu doživljanju nezadovoljenih potreb in potlačenih emocij ter da si vzpostavi predvidljiv model življenja in medosebnih odnosov. V ta namen tako ti skriptni vzorci nastajajo kot rešitev problema. To je naš način spoprijemanja s situacijo, ki povzroča nelagodje ali jo doživljamo kot nevarno. In takrat, ko so vzorci togi, avtomatski in nezavedni, postanejo disfunkcionalni, ovirajo naše sposobnosti rasti in spremembe, da se odzovemo na stvari spontano in kreativno, da smo popolnoma mi in da vstopamo v pristne odnose z drugimi. S tem omejeni posamezniki živijo v neprestani napetosti med lažno varnostjo, ki jo jim daje vedenje na podlagi skripta in problemi, ki jih ti skripti povzročajo in nefleksibilnostjo, kot posledico. Perspektiva posameznika se tako vedno bolj oža. Ne glede na to, kako se posameznik trudi, da bi prebil ta vzorec, se-le ta neprestano ponavlja. Freud je za to uporabil izraz ponavljajoči pritisk/prisiljenost. Zunanjemu opazovalcu se takšno vedenje zdi nekako prisilno, ker se že ob prvem poskusu pokaže kot neučinkovito. Iz notranje perspektive pa se zdi, da ni na voljo nobene druge izbire. Posameznik je tako posledično v tem svojem življenjskem scenariju zelo omejen, nesvoboden, kar mu določa izkrivljen okvir skozi katerega presoja sebe, druge in kvaliteto življenja na sploh. Da bi se človek osvobodil teh togih vzorcev in zaživel bolj svobodno, je za spremembo, ponavadi ob strokovni pomoči psihoterapevta, potrebno priti v stik s potlačenimi deli, čustvi, integrirati te različne dele (t.i. ego stanja), kar posledično omogoča odmik od starih, rigidnih zadržanih pričakovanj in percepcij ter doživljanja sebe v svetu na bolj kontakten in s tem manj omejujoč ter svoboden način.

Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 4, April 2010,11-13.

 

dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka

INŠTITUT SATORI, Inštitut za psihoterapijo in svetovanje
TR: IBAN SI56 6100 0001 3448 427  DŠ: 78367433  Matična: 3369242999

©2023 by Thyme. Proudly created with Wix.com