Ljudje vedno doživljamo, mislimo in se vedemo po nekem vzorcu. Vedno imamo potrebo, da spravljamo stvari v kategorije. To daje človeku varnost in predvidljivost, ker mu omogoča oziroma pove, kako naj v določenih razmerah ravna. Tako si kot otroci že od majhnega ustvarjamo predstave na podlagi lastnih subjektivnih izkušenj odnosa z drugo osebo in sčasoma, ko se ta ponavlja, se ustvari t.i. shema te izkušnje, ki ima ob podobnih izkušnjah nato vpliv na vse naše bodoče reakcije. Te naše sheme postanejo vzorci, ki jih uporabljamo za posploševanje dogodkov in njihovo razporejanje v razrede. Skozi ta proces gledamo in doživljamo svet in odnose vedno skozi prizmo tovrstno ustvarjenih shem. Sheme nastanejo na podlagi interakcije posameznikovega zunanjega in notranjega sveta, katere potem vplivajo na to kako mi mislimo in čutimo in kaj s tem počnemo. Sheme pa so lahko povezane skupaj v velike vzorce ali t.i. skripte. Drugače kot sheme, ki so nujne za naše učinkovito funkcioniranje v našem kompleksnem svetu, pa skripti omejujejo naše sposobnosti za kreativno in konstruktivno prilagajanje novim situacijam. In te sheme, ki niso prilagodljive (da bi jih lahko na podlagi novih izkušenj spreminjali, prilagajali), se povezujejo v skripte, ki sestavljajo naš življenjski scenarij.

Življenjski scenarij je tako naš nezavedni življenjski načrt, ki se oblikuje na podlagi nefleksibilnih in rigidnih shem, katere so zelo odporne proti spreminjanju, ker nam služijo kot obrambni mehanizem, ki nas ščiti pred neprijetnimi emocijami. Življenjski scenarij se oblikuje na podlagi t.i. preživetvenih reakcij, gre za telesne reakcije, ki nam pomagajo preživeti (vidne so na telesu, npr. da zadržujemo dih, da ne bi začutili straha; da krčimo določene mišice, da ne čutimo kako nam je hudo) ali za preživetje v obliki psihičnega ravnotežja. Oblikuje se tudi na podlagi zaključkov, preko katerih otrok sprejme pomembne odločitve (npr. ‘sem nepomemben’) na podlagi določene negativne izkušnje, ki vpliva na to, da v kasnejših dogodkih reagira na tak, podoben, način. Osnova scenarija pa so tudi t.i. introjekcije, prevzete določene lastnosti od določene nam pomembne osebe, ki smo jih kot otroci deležni v nekem daljšem časovnem obdobju. Internaliziramo podobo starša kar vključuje njihova čustva, misli, prepričanja, vedenje in način dojemanja sveta, kar se ponavadi pojavi pri odsotnosti kontakta in/ali v prisotnosti nerazrešenih konfliktov. To kasneje v življenju vpliva na oblikovanje naših prepričanj, čustev in vedenja. Pri vsem tem gre za obrambe, ki preprečujejo čustvom in nezadovoljenim potrebam iz otroštva, da bi prišla v zavest. To je glavna točka okoli katere se naša resnična čustva vrtijo. Tak naš scenarij omejuje spontanost in fleksibilnost v reševanju problemov in v odnosih z ljudmi. Naša življenjska zgodba je tako že napisana, ponavadi v zgodnjem otroštvu, vključno z koncem in vsemi pomembnimi dogodki. Ta stanja doživljamo nato skozi celo življenje. Življenjski scenarij je nekakšno ponavljanje nerešenih dram iz otroštva.

Otrokove reakcije in odločitve, kot sredstvo spoprijemanja z neprijetnostmi, oblikujejo celoten sistem prepričanj posameznika. Takšna t.i. skriptna prepričanja se začno razvijati, ko je otrok pod pritiskom s strani vedenja staršev ali pod vplivom travme, še posebej v razmerah, ko pri izražanju čustev to ne pripelje v zadovoljitev potreb. Kot otroci smo že od majhnega deležni ogromno sporočil, ki nam jih posredujejo naši starši in druge pomembne osebe. Obstaja več tipov takšnih sporočil, ki vplivajo na odločitev otroka in sicer verbalna in neverbalna sporočila. Ljudje smo predvsem kot otroci zelo senzibilni za sprejemanje neverbalnih sporočil, še posebej v prvih letih starosti in takoj prepoznamo odnos in dogajanje v družini. Ta sporočila so pomembna tudi zato, ker spremljajo vsa druga sporočila, ki so podana otroku. Druga sporočila si kot otroci pridobimo na podlagi učenja po modelu, ki je eno od najbolj primarnih načinov učenja na sploh, kjer se otrok uči po modelu, ki ga posnema. Tretja vrsta so prepovedi, ki jih je otrok deležen v zgodnjem otroštvu, tja do šestega ali osmega leta starosti in zapovedujejo kaj otrok lahko in česa ne sme in so bolj neverbalna, kot verbalna. To so sporočila staršev, ki omejujejo določene osnovne otrokove pravice. Njihova moč je odvisna predvsem od njihove frekvence ponavljanja in predstavljajo osnovo za zgodnje negativne odločitve otrok. Ena takih prepovedi je npr. prepoved ‘Ne bodi otrok’. To sporočilo se nanaša na želje staršev, da bi otrok čim prej odrastel. Velikokrat se to zgodi tudi pri starših, ki želijo, da starejši otroci poskrbijo za mlajše otroke ali v primeru, ko se v družini zgodi kakšna izguba in morajo otroci hitro odigrati starejšo resno vlogo. Posledice te prepovedi so lahko, da se takšni otroci ne znajo igrati, vse se jim zdi otročje, ne upajo si pokazati svoj otroški del (svojih želja). Kasneje imajo tudi težave pri vzpostavljanju stikov z otroci. V sami drži pa se držijo zelo togo, zakrčeno, držo, ki predstavlja, da morajo biti zelo odgovorni. Seveda pa se otrok odloči, kaj bo naredil s prepovedmi, ki jih dobi. Nekateri to sprejmejo, drugi jih malo premodificirajo, tako da nima tako močnega vpliva, lahko jih tudi kombinirajo, sestavljajo, obrnejo, tako da ima ta bolj pozitivne, kot negativne posledice, vse s ciljem, da preživijo. Poleg prepovedi pa obstajajo tudi kontraprepovedi, ki so jih otroci deležni med tretjim in dvanajstim letom starosti in gredo dostikrat kontra tistim prepovedim, ki so jih bili otroci deležni prej. S temi otrok dobi sporočilo kaj mora početi, da bi bil ljubljen in zaželjen (npr. ‘bodi popoln’, ‘bodi močan’, ‘potrudi se’, ‘ustrezi’ ipd). Ta sporočila so verbalna. Na podlagi teh otrok prav tako sprejme odločitve, ki so dostikrat izraženi v besedi moram, kar pomeni, če bom to naredil(-a) bom v redu, če ne sem slab(-a). Poznamo pa tudi t.i. atribucije na podlagi katerih starši otroku sporočajo o tem kaj on ali ona je, ki so lahko direktna ali indirektna.

Vse to oblikuje naš skriptni sistem, ki sestavlja naš življenjski scenarij, kot eden od zelo pomembnih modelov v integrativni relacijski psihoterapiji (po psihoterapevtu Dr. R. Erskinu) in nam omogoča videti, kako živimo svoj skript iz dneva v dan. Ko oseba postaja starejša, se življenjski scenarij ohranja zato, da se izogne ponovnemu doživljanju nezadovoljenih potreb in potlačenih emocij ter da si vzpostavi predvidljiv model življenja in medosebnih odnosov. V ta namen tako ti skriptni vzorci nastajajo kot rešitev problema. To je naš način spoprijemanja s situacijo, ki povzroča nelagodje ali jo doživljamo kot nevarno. In takrat, ko so vzorci togi, avtomatski in nezavedni, postanejo disfunkcionalni, ovirajo naše sposobnosti rasti in spremembe, da se odzovemo na stvari spontano in kreativno, da smo popolnoma mi in da vstopamo v pristne odnose z drugimi. S tem omejeni posamezniki živijo v neprestani napetosti med lažno varnostjo, ki jo jim daje vedenje na podlagi skripta in problemi, ki jih ti skripti povzročajo in nefleksibilnostjo, kot posledico. Perspektiva posameznika se tako vedno bolj oža. Ne glede na to, kako se posameznik trudi, da bi prebil ta vzorec, se-le ta neprestano ponavlja. Freud je za to uporabil izraz ponavljajoči pritisk/prisiljenost. Zunanjemu opazovalcu se takšno vedenje zdi nekako prisilno, ker se že ob prvem poskusu pokaže kot neučinkovito. Iz notranje perspektive pa se zdi, da ni na voljo nobene druge izbire. Posameznik je tako posledično v tem svojem življenjskem scenariju zelo omejen, nesvoboden, kar mu določa izkrivljen okvir skozi katerega presoja sebe, druge in kvaliteto življenja na sploh. Da bi se človek osvobodil teh togih vzorcev in zaživel bolj svobodno, je za spremembo, ponavadi ob strokovni pomoči psihoterapevta, potrebno priti v stik s potlačenimi deli, čustvi, integrirati te različne dele (t.i. ego stanja), kar posledično omogoča odmik od starih, rigidnih zadržanih pričakovanj in percepcij ter doživljanja sebe v svetu na bolj kontakten in s tem manj omejujoč ter svoboden način.​

Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 4, April 2010,11-13.

dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka

dr. TAMARA TROBENTAR, integrativna psihoterapevtka; doc. dr. ALJA ADAM, spec. geštalt terapije, pesnica

»Spodbujanje k vsakodnevnemu pogovoru, risanju, pisanju omogoča otroku oziroma poveča njegovo sposobnost, da je pozoren in razume svojo notranjo pokrajino ter s tem razvija sposobnost razumevanja sebe in drugih ter ustreznejšega odzivanja na to, kaj se njemu oziroma ljudem okoli njega dogaja.«

Kaj je stres?​

Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odziv posameznika na vsako spremembo, ki se ji moramo prilagoditi. Stres je lahko pozitiven, če doživljamo spremembe kot izziv. Škodljiv in zdravju nevaren pa je takrat, ko imamo občutek, da zahteve okolja presegajo naše zmožnosti. Kadar se znajdemo v potencialno nevarni situaciji, naše telo reagira tako, da se pripravi na odziv v obliki borbe ali bega kot pri naših prednikih ali živalih. Dihanje postane hitrejše in plitvejše, kar mišicam zagotavlja več kisika. Srce črpa hitreje, krvne žile se razširijo, poveča se dotok krvi v možgane in mišice. Krvne žile in kapilare se razširijo blizu površine kože, da se telo ohladi z znojenjem. Vse večje skeletne mišice se skrčijo. Prebava se upočasni ali zastane, ker je kri usmerjena proč od želodca. Sprostijo se kortizol, adrenalin in noradrenalin.

Ker pa danes človek ne more bežati ali se boriti kot v preteklosti, je mobilizacija organizma lahko v škodo. Še posebno, če je obdobje stresa daljše in se telo ne uspe povrniti v prejšnje stanje. Daljša obdobja stresa lahko vodijo v kronično izčrpanost ali bolezen. Telo človeka, ki je stalno v stresu, nadaljuje izločanje kortizola in drugih hormonov, kar slabi imunski sistem. To znižuje dejavnost celic, ki uničujejo tujke v organizmu.

Posledice stresa:​

Stres tako povzroča številne škodljive posledice za naše telesno in duševno zdravje. Znaki stresa so številni in lahko precej različno vplivajo na posameznika oziroma se razlikujejo od posameznika do posameznika. Najpogostejši znaki stresa so naslednji:

• Telesni znaki stresa:

Povečan srčni utrip, visok krvni pritisk, težave z dihanjem, težave s požiranjem, občutek slabosti, hiperventilacija, napete, skrčene mišice, zmanjšana odpornost, navali vročine in mraza, potenje, zardevanje, suha koža, zbadanje, pogosto uriniranje, ipd.

• Vedenjski znaki stresa:

Nespečnost, zgodnje zbujanje, čustveni izbruhi, izguba apetita ali pretirano najedanje, pretirano kajenje, pitje alkohola, izogibanje določeni situacijam, pasivnost;

• Možne spremembe mišljenja:

Nezmožnost koncentracije, neodločnost, pozabljivost, pretirana občutljivost na kritiko, negativne samokritične misli, sprevržene misli, ipd.

• Možne spremembe čustvovanja:

Anksioznost (tesnobnost, živčnost, napetost, strahovi, fobije, panika), depresija (žalost, pomanjkanje samospoštovanja, apatija, utrujenost), potrtost, osamljenost, občutki krivde in sramu, ljubosumnost, itd.

Izgorelost:​

Kronični stres in/ali številni drugi dejavniki pa vodijo do pojava, ki ga imenujemo izgorelost. Dandanašnje visoke zahteve okolja, še posebej poklicnega kot tudi osebnega oziroma njihovo medsebojno usklajevanje, nas vodijo do nemogočih zahtev, ki so postavljeni pred nas. Izgorevanje tako danes postaja čedalje bolj razširjen problem številnih poklicev. Dnevne delovne zahteve so visoke, vedno težje je dosegati veselje ob uspehu, povečuje se neravnotežje med vloženim in prejetim tako v ekonomskem kot v psihološkem smislu.

Še posebej so rizični poklici, ki vključujejo veliko neposrednih stikov z ljudmi, saj zahtevajo visoko stopnjo občutljivosti. Delo v teh poklicih je psihično in fizično zelo naporno. Delavce lahko izčrpava predanost, ki jo zahteva delo, čezmerne obremenitve z delom ter potencialni konflikti s strankami, učenci in njihovimi starši, pacienti, kolegi in predpostavljenimi. Visoke zahteve na delovnem mestu tako posledično vplivajo na osebno življenje in na vse težje njuno medsebojno usklajevanje, kar vodi do vedno večje izčrpanosti.

Pogosto izgorevajo ljudje, ki so se zelo angažirali, ki so bili pred izgorelostjo uspešni, vendar so v skrbi za delo in/ali druge ljudi potisnili skrb zase na zadnje mesto.

Znaki izgorelosti:​

Najpogostejši znaki izgorevanja so izčrpanost, padec storilnosti in občutek odtujenosti od dela, ljudi. Ko ljudje trpijo zaradi izčrpanosti, čutijo stalno utrujenost, od katere se ne morejo spočiti. Pojavljajo se motnje spanja, razdražljivost, občutki krivde, napadi hitrega bitja srca, panični napadi, občutki čustvene in telesne preobremenjenosti. Primanjkuje jim energije, da bi se soočili še z enim problemom, še z enim človekom…

Zaradi močnega občutka odgovornosti in storilnostne naravnanosti nekateri poskušajo zanikati, prikriti pred sabo in drugimi to slabo počutje in poskušajo samega sebe preseči s še večjo aktivacijo vseh svojih virov. 

To vodi v okrepitev znakov utrujenosti, veča se obolevanje. Opazen je upad delovne sposobnosti in učinkovitosti, pomanjkanje življenjske energije, odtujevanje od bližnjih in sodelavcev. Pojavljajo se občutki čustvene  izčrpanosti,  otopelosti, brezizhodnosti, jeza, žalost, prikrit ali odkrit cinizem. Kadar so ljudje cinični, zavzamejo hladen, odmaknjen odnos do dela in sodelavcev. Cinizem je nekakšen poskus, da bi obvarovali samega sebe pred izčrpanostjo in razočaranji. Vendar takšen odnos lahko resno načne človekovo dobro počutje in zmožnost za učinkovito opravljanje dela.

Zaradi čedalje slabše učinkovitosti ljudje čutijo naraščajoč občutek neprimernosti. Vsaka nova obveznost zgleda zelo težka ali celo neizvedljiva. Izgubljajo zaupanje v svoje zmogljivosti in posledično v samega sebe.

Vse to lahko vodi do zloma, do popolne psihične in fizične izčrpanosti. Izgorelost se kaže na vseh področjih, od težkih bolezni do močnih depresivnih in anksioznih simptomov, ki človeku za dolgo časa  onemogočijo delo in se še nekaj let periodično vračajo ob obremenitvah.

Oblike pomoči:​

Raziskave so pokazale, da vaje za sproščanje zvišujejo dejavnost celic, ki uničujejo tujke v organizmu  in na ta način krepijo imunski sistem. Poleg sprostitve so za obvladovanje stresa in premagovanje izgorelosti pomembni tudi ostali dejavniki, ki pripomorejo k bolj zdravemu in uravnoteženemu načinu življenja kot je zdrava prehrana, gibanje, načrtovanje časa, itd. Predvsem pa je pomembno poznavanje samega sebe, svojih omejitev in razumevanje povezave med tem kar nam povzroča stres in našo reakcijo in/ali kaj je pripeljalo do stopnje izgorelosti. K boljšemu razumevanju in poslušanju samega sebe nam lahko pomaga psihoterapija. S pomočjo psihoterapije  lahko razvijemo svoje zmožnosti za sprostitev in umiritev, razvijamo boljši stik s sabo, svojimi čustvi, potrebami, ki nam omogočajo tudi boljše prepoznavanje lastnih mej in omejitev. Lahko pa posameznik celo spremeni svoje predispozicije za stres, kar pa je odvisno od vsakega posameznika. Pomembno je, da spoznamo kaj nas je privedlo do te točke (izgorelosti,  ipd.), kaj nam telo sporoča, da  bomo v prihodnosti lažje v stiku s samim sabo in v skladu z našimi zmožnostmi. Psihoterapija nam, kot rečeno, prav tako pomaga pri ozaveščanju čustev in njihovi regulaciji, kar dolgoročno pripomore k psihološko in fiziološko bolj zdravemu načinu bivanja ter k polnejšimi in pestrejšimi medosebnimi odnosi. Pomaga nam tudi bolje poskrbeti zase, prepoznati svoje osebne meje  ter prepoznavati nekatere ključne psihološke vzroke in strukture, ki nam povečujejo stres v vsakdanjem življenju in zmanjšujejo našo fleksibilnost ter nas lahko vodijo do izgorelosti.​

Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 7, Julij-Avgust 2010, 14-15.​

dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka

Že v Antični Grčiji je bilo znano, da ni mogoče ločiti zdravja telesa od zdravja duha. Platon je v eni od svojih knjig dejal, da grški zdravniki za mnoge bolezni ne najdejo zdravila, ker ne upoštevajo celote, kajti en sam del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota. V !7. stoletju so se trije veliki filozofi Deskartes, Leibniz in Spinoza posvečali raziskovanju povezave med telesnim svetom in zavedanjem duha. Utemeljitelj izraza »psihosomatski« pa je nemški zdravnik splošne medicine J. H. Heinroth (1818), ki je dejal, da je vsaka faza življenja lahko že sama zase edini vzrok motnje. Psihosomatske motnje so bile v nadaljevanju deležne precej pozornosti z namenom razumevanja dogajanja v človeku in iskanja primernih oblik pomoči.

Kaj je psihosomatska motnja?​

O psihosomatski motnji govorimo tedaj, ko se skupek različnih med seboj povezanih vplivov, ob neugodnem medsebojnem spletu, razvijejo v bolezen in vplivajo na celotno delovanje posameznika.

V vsakodnevnem življenju v različnih situacijah doživljamo psihosomatske reakcije, ki so normalen odziv telesa na stresno situacijo, na primer vrtoglavica po komaj uspelem pobegu, izguba teka ob izgubi ljubljene osebe, ipd. Simptomi navadno izginejo, ko se umiri okoliščina, ki je sprožila dražljaje in jo lahko doživi kdorkoli. Stopnjevanje psihosomatske reakcije pa vpliva na celotno posameznikovo delovanje in se lahko razvije v psihosomatsko motnjo. Pojavljati se začnejo številne težave na različnih organih oziroma ko se simptomi stopnjujejo, ponavljajo, pa jim medicina z različnimi preiskavami ne odkrije vzroka.

Psihosomatske motnje danes razumemo kot rezultat dejavnikov, ki se med seboj prepletajo – razvojni, izkustveni in zunanji vplivi, ki sooblikujejo nevrobiološka dogajanja, ki so tudi pogojena z različno genetski zasnovo in se ob neugodnem medsebojnem spletu iztečejo v bolezen. Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri tistih, ki na večje obremenitve in dolgotrajen stres odreagirajo skozi telo, ki težje prepoznavajo in izražajo svoja čustva in se le-ta odražajo skozi telesno reakcijo ter tako težje najdejo vzroke stresa. K razvoju psihosomatske motnje pomembno vpliva tudi hitri način življenja, premalo časa za primerno prehrano, poseganje po zdravilih za lajšanje obremenitev in dolgotrajen stres. Dolgotrajen stres neugodno vpliva na vegetativno živčevje, ki uravnava delovanje življenjsko pomembnih funkcij, kot so srčni utrip, dihanje, krvni tlak in presnova ter slabi imunski sistem, kar privede do prvih simptomov bolezni, kasneje pa do organskih okvar. Kje se bo bolezen razvila, je odvisno od tega, kateri organ je s svojo gensko osnovo bolj občutljiv. Telesna bolezen je dodaten stres za pacienta, kar vzdržuje psihosomatsko motnjo. Le-ta vpliva na vsa področja posameznikovega delovanja.

Pri vse večjem številu bolezni prepoznavamo psihosomatski izvor

Danes se pri številnih boleznih vse pogosteje prepoznava psihosomatski izvor, in sicer:

• Na področju odkrivanja bolezni notranjih organov so najbolj pogoste in opazne: trajno zvečan oziroma zmanjšan krvni pritisk (hipertonija oz. hipotonija), motnje v delovanju ščitnice, oslabitev srčnih mišic, nenadno hitro bitje srca, izguba apetita, anoreksija nervoza, pretirana debelost, ipd.   

• Pri zdravljenju bolezni prebavil se najpogosteje pojavljajo krvavitev v prebavilih, sindrom razdraženega črevesja, nekatere bolezni debelega črevesja, zaprtost, diareja, ipd.
• Pri zdravljenju dihalnih organov so značilne bolezni pljuč, ki se odražajo v ponavljajočih napadih težkega dihanja, kašljanja, piskanja v prsih, kronično vnetje dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, ipd.  
• Na urgenitalnem področju sta najbolj pogosti pri ženskah pogosta vaginalna vnetja in pri moških vnetja prostate, ki veljajo za eno najpogostejših moških bolezni.
• Koža velja za organ preko katerega se odražajo številna čustvena stanja, tako so številne dermatološke težave povezane s psihosomatiko, in sicer različni ekcemi, srbečice kože ali nevrodermitisi, pogosti izpuščaji, ipd.
• Medicina vedno več pozornosti posveča psihosomatiki tudi pri zdravljenju različnih ponavljajočih otroških bolezni in pri odkrivanju vzrokov za neplodnost.

Somatske motnje se izražajo skozi telesne simptome, ki se jih ne da v celoti razložiti skozi medicinsko znanje. Simptomi pacientu povzročajo resne težave, ki mu posledično povzročajo psihično stisko ter vplivajo na njegovo delovno in družbeno življenje.

Pojavljajo se številne pritožbe o telesnih težavah na različnih organih. Gre za kronično bolezen, ki vpliva na celotno delovanje človeka. Zajema 0,1 – 0,2 % populacije , s tem da je razmerje med ženskami in moškimi 5:1. V splošni praksi je od 5-10% pacientov, ki bi jih lahko uvrstili med psihosomatske bolnike. Nekatere študije so pokazale, da se somatske motnje pojavljajo sočasno z drugimi duševnimi motnjami. Dve tretjini pacientov ima poleg somatskih motenj tudi psihične težave.

Metode zdravljenja​

Zdravljenje psihosomatskih motenj v splošni medicini še vedno poteka predvsem preko medikamentozne terapije. Danes se zdravniki vedno bolj zavedajo, da se za določenimi bolezenskimi znaki pogosto skrivajo mnogi dejavniki in bolezni ne pripisujejo izključno telesni vidik. Ena tretjina pacientov, ki obišče splošnega zdravnika, trpi zaradi funkcionalnih ali čustveno povzročenih motenj. Med akutnimi boleznimi vedno bolj narašča število kroničnih motenj, kar povzroči najrazličnejše socialne probleme.

Zdravljenje psihosomatske bolezni je dolgotrajno in od posameznika zahteva razvoj strpnosti do sebe in svoje bolezni, pogosto tudi reorganizacijo lastnega življenja.

Sodoben pristop k bolezni je integrativen, kar pomeni, da upošteva genetsko občutljivost posameznika, osebnost, vpliv okolja, pretekle izkušnje, način življenja, kar vpliva na oblikovanje različnih pristopov zdravljenja. Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno in sicer, da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in si poiščemo primerno zdravljenje. Poleg medicinskega zdravljenja, ki vsebuje odkrivanje bolezni in zdravljenja simptomov, je pomembno, da si poiščemo psihoterapevtsko pomoč, s pomočjo katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje, pripomore k razumevanju bolezni in spopadanju z njo ter k razvoju strpnosti do sebe in svoje bolezni.

Psihoterapija​

Psihoterapija je tako pomemben del zdravljenja. Skozi proces terapije bo klient skupaj s terapevtom spoznaval in odkrival sebe, svoje misli o sebi, svoji bolezni. Za večanje samozavedanja svojega telesa, občutkov ter za sproščanje telesa in učenja soočanja s stresom je v tem procesu lahko zelo uporabno učenje različnih tehnik sproščanja, tehnik dihanja, avtogenega treninga ipd. Posameznik preko tega tako postopoma začne prepoznavati svoja čustva, strahove in se z njimi soočati. Cilj psihoterapije je zavedanje in predelava nezavednih emocij, vezanih na nezaveden konflikt in temeljnih (t.i. skriptnih) prepričanj, kar je bilo oblikovano že zelo zgodaj in pomembno vpliva na pojav psihosomatske bolezni in vzdrževanje le-te, preoblikovanje negativnih misli o bolezni, ipd. Posameznika vzpodbuja k spoznavanju lastnega telesa in njegovega delovanja, učenja primernega načina soočanja s stresom ter večje skrbi zase in za svoje počutje, kar je temeljni korak k prepoznavanju in preprečevanju nastajanja psihosomatske motnje.​

Objavljeno v: Hišni zdravnik. Letnik 2, številka 5, Junij 2010, 12-13.​

dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OCPD) ali anankastična osebnostna motnja je motnja, za katero je značilen perfekcionizem, splošna psihološka nefleksibilnost, rigidnost, konformnost do pravil in postopkov, perfekcionizma, morale in/ali reda in pravilnosti. Oseba z OCPD postane preokupirana z neobvladljivimi miselnimi vzorci ter vzorci dejanj. Simptomi lahko povzročajo veliko stisko ter ovirajo posameznikovo poklicno in socialno funkcioniranje. Ljudje z OCPD poskušajo razviti svoj intelekt do stopnje vsevednosti. Ta potreba, skupaj s perfekcionizmom, jih vodi do nepripravljenosti za tveganje, neodločnosti, zavlačevanja (obotavljanja) zato, da ne bi naredili nobene napake. Vse to jih vodi do rigidnosti in nelagodja s svojim emocionalnim življenjem, ki je izven zavednega nadzora.

Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OCPD) je precej pogosta motnja, še posebej med moškimi v zahodni kulturi (Ameriška psihiatrična zveza, 1987). Temu je tako delno zato, ker zmerno izražanje nekaterih lastnosti tega življenjskega stila, družba visoko ceni, kot na primer: natančnost, samodisciplina, nadzor čustev, vztrajnost (stanovitnost), zanesljivost in vljudnost. Pri nekaterih posameznikih pa so te lastnosti izražene do takšne mere, da to vodi do bodisi pomembnega funkcionalnega poslabšanja ali osebne stiske.

OCPD pomeni, da je obsesivni posameznik rigiden, perfekcionističen, dogmatičen, premišljujoč, moralističen, nefleksibilen, neodločen in emocionalno ter kognitivno blokiran (Beck in Freeman, 1990: Cognitive Therapy of Personality Disorders). OCPD je velikokrat zamenjana z obsesivno-kompulzivno motnjo (OCD). Za OCD so značilne obsesije, ki vsebujejo vztrajne, ritualizirane miselne vzorce ali pa kompulzije, katere predstavljajo vztrajne, ritualizirane vedenjske vzorce. Posamezniki z OCD vedo, da je njihovo vedenje problematično, medtem ko so simptomi OCPD del človekove osebnosti in se zato na splošno ne zavedajo svojega problematičnega vedenja. Ljudje z OCPD v glavnem ne čutijo potrebe po izvajanju ponavljajočih ritualnih dejanj (kot npr. pretirano umivanje rok), medtem ko je to pogost simptom za ljudi z OCD. Medtem pa tisti z OCPD poudarjajo perfekcionizem nad vsem ostalim in so anksiozni, ko zaznajo, da stvari niso “pravilne”. Ljudje z OCPD lahko nalagajo denar za bodočnost, imajo svoj dom perfektno urejen ali so anksiozni zaradi delegiranja nalog drugim zaradi strahu, da stvari ne bodo narejene pravilno. Na splošno obstajajo štiri primarna področja, ki OCPD osebnostim povzročajo anksioznost: čas, odnosi, nečistoča in denar. Za njih obstaja samo nekaj moralnih sivih področij; dejanja in prepričanja so za njih bodisi popolnoma pravilna, bodisi popolnoma napačna. Medosebni odnosi so tako precej težavni, predvsem zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavljajo prijateljem, partnerjem in otrokom.​

Lastnosti obsesivno-kompulzivna osebnostne motnje

Obsesivno-kompulzivna motnja osebnosti se odraža v različnih kontekstih, kar je navedeno z najmanj štirimi (ali več) naslednjimi simptomi:

• prevzetost s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, organizacijo ali urniki (razporedi) do stopnje, ko se bistvo aktivnosti (delovanja) izgubi;

• perfekcionizem, ki ovira opravljanje nalog (tako je nezmožen/-a opravljati nalogo, ker njegovi oz. njeni strogi standardi niso doseženi);

• pretirana predanost delu in produktivnosti, izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva;

• pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost kar se tiče morale, etike ali vrednot;

• nenaklonjenost k delegiranju nalog ali k delu z drugimi (timskemu delu), če se ti drugi ne uklonijo in ne delajo na popolnoma njegov način;

• skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih; na denar gleda kot na nekaj, kar je potrebno nalagati za bodoče katastrofe;

• rigidnost in svojeglavost (nepopustljivost);

• nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete, čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.

Značilnosti te motnje je dihotomno razmišljanje, nagnjenost videti stvari na način vse ali nič in v strogo črno belih tonih. To je tisto, kar je pri obsesivnih podlaga za togost, zavlačevanje in perfekcionizem. Druga značilnost pa je pretiravanje ali katastrofiranje, močno pretiravanje glede pomembnosti ali posledic nepopolnosti ali napake.​

Značilnost mnogih ljudi z OCPD je tudi, da razmišljajo na način »naj bi« in »moram«. Ta stil razmišljanja jih vodi v smer, da delajo tisto kar mislijo, da morajo; glede na njihove stroge internalizirane standarde; namesto da bi delali, kar si želijo. In če ne naredijo tega ‘kar naj bi’, se počutijo krive in so samokritični. In če drugi ne naredijo ‘kar naj bi’ naredili, si zaslužijo jezo in grajo.

Možni vzroki za razvoj motnje

O OCPD obstaja zelo malo dokončnih raziskav. Tako obstaja zelo malo dokazov, da OCPD izvira iz neprimernega toaletnega treninga, kot to domneva psihoanalitična teorija (Pollack, 1979 v Beck in Freeman, 1990). Ugotovljeno pa je bilo, da so starši obsesivnih otrok, imeli sami številne obsesivne lastnosti, vključno s tem, da so bili strogi in so pretirano nadzirali svoje otroke, pretirano konformistični, ne-empatični in ne odobravajoči spontanega izražanja čustev. Skromni dokazi kažejo v smer podedovanosti te motnje.​

Kot možne vzroke za razvoj OCPD poznamo naslednje hipoteze:

1. prevladovalo je nepopustljivo siljenje, da je za vsako ceno potrebno stvari naredi pravilno in slediti pravilom. V okolju je bilo zelo malo topline ter velik poudarek na perfekcionizmu in redu. Ta pretiran nadzor se je izvrševal pri toaletnemu treningu, igri, ipd. Posledica introjekcij v odraslosti, zaradi nepopustljivega siljenja staršev delati prav je neuravnotežena predanost perfekcionizmu pri sebi in drugih. Posameznik se tako ustavlja na svojih napakah in si nenehno prizadeva, da bi stvari izboljšal ter jih izpolnil v skladu z visokimi standardi. Za to se je pripravljen pretirano pokoriti avtoriteti ali principu oz. načelu. Le-ta se identificira s staršem in vztraja pri tem, da to naredi tudi drugi. Če družina ne odobrava jeze, bo takšen posameznik nadzoroval jezo. Po drugi strani, če pa se posameznik z OCPD identificira z jeznim, moralno opravičenim staršem, lahko potem tudi sam postane upravičeno jezen (ogorčen). Manj rigidna in bolj prilagojena oblika obsesivnih vključuje sposobnosti še posebej pomembne za določene poklice kot so: pravo, vojska in računalniško programiranje.

2. posameznik z OCPD je bil kaznovan za neuspehe in ni bil pohvaljen za uspehe. Najboljše kar je lahko takšen posameznik naredil, je da se je izogibal kritiziranju ali kaznovanju. Npr. če je takšen otrok pomil posodo o tem ni bilo nikakršnega komentarja, razen če se ja našla kakšna nečista pikica. Tako je bila prisotna intenzivna osredotočenost na napake in ni bilo niti začasnega priznanja uspeha. Takšni starši so verjeli, da je popolno izvrševanje nalog lahko nadomestilo za ‘dane’ primanjkljaje značaja. Da se je otrok izognil uničenju se je naučil, da je vse urejeno in prav. To pa nujno pomeni neprestan nadzor nad sabo in ostalimi. Osredotočenost na napake in samokritika so odrasle posledice pomanjkanja nagrad za uspehe in veliko kaznovanja za nepopolnosti. Negotovost, neodločenost in nesposobnost iti naprej, so posledice potrebe biti popoln, medtem ko se napake pričakujejo, ne glede na vse. Preverjanje, ponovno preverjanje, planiranje, ponovno planiranje, obsesivni posameznik se vedno pripravlja in je zaskrbljen. Ker uspeh nikoli ni bil priznan, takšen posameznik nima nikakršne meje. Za njih ne obstaja počitek, ni občutka zadovoljstva pri dobro opravljenem delu.​

3. V takšni družini je bilo zelo malo topline. Zelo redki so bili objemi, smeh, ipd. Naklonjenost in ljubezen nista bila za vzor in sta lahko bila nevarna. Kajti čustva se ne da kontrolirati. Zaradi povezave racionalnosti z nadzorom, jih takšen posameznik zelo verjetno vrednoti visoko in ‘poskuša ne čutiti’.​

Psihoterapija in druge oblike pomoči

Zdravljenje za OCPD vključuje predvsem psihoterapijo in samopomoč. Večina ljudi z OCPD težko prepozna težave. Tako običajno ne želijo kakršnega koli psihološkega ali medicinskega zdravljenja za njihovo stanje. Zato pogosto še naprej trpijo s to motnjo, katera jih lahko s časoma tudi prevlada.

Posamezniki z OCPD zelo redko prosijo za pomoč. Najpogostejši problem je anksioznost. Njihov način funkcioniranja jim predisponira k kronični, blagi anksioznost, ki je značilna za generalizirano anksiozno motnjo. Mnogi posemezniki z OCPD neprestano razmišljajo ali so naredili nekaj prav in ali je dovolj dobro. To po navadi pripelje do razvoja lastnosti, kot so neodločnost in zavlačevanje oz. odlašanje, ki so tudi pogosti predstavljeni problemi. Za določene ljudi se, če se najdejo v hudem konfliktu med svojo obsesivnostjo in zunanjimi pritiski, lahko njihova kronična anksioznost stopnjuje do panične motnje.

Drug skupen problem ljudi z OCPD je depresija. Ti posamezniki imajo po navadi zelo nezanimivo, prazno, dolgočasno in nezadovoljujoče življenje in tako trpijo za kronično blago depresijo. Ljudje z OCPD pogostokrat doživljajo tudi različne psihosomatske motnje. Za razvoj teh motenj imajo predispozicije zaradi fizičnih učinkov njihovega neprestanega povišanega vzburjenja in anksioznosti. Pogosto trpijo zaradi glavobola (pritiska v glavi), bolečin v hrbtenici, zaprtosti, čira na želodcu. Lahko imajo tudi osebnosti tip A in so zaradi tega v povečanem tveganju za kardiovaskularna obolenja, še posebej če so pogosto jezni in sovražni.​

Nekateri klienti z OCPD se pritožujejo zaradi seksualnih motenj. Njihovo nelagodje s čustvi, pomanjkanje spontanosti, pretiran nadzor in rigidnost niso ugodni za prosto in zadovoljivo izražanje lastne seksualnosti. Seksualne disfunkcije, ki jih pogosto doživljajo so zmanjšana želja po seksualnosti, nezmožnost doživljanja orgazma, prezgodnji izliv ipd. Posamezniki z OCPD pa lahko pridejo na terapijo tudi na spodbudo drugih, zaradi problemov, ki jih imajo drugi v odnosu z njimi. Nanjo jo največkrat napotijo partner(- ka) predvsem zaradi pomanjkanja emocionalne dostopnosti partnerja z OCPD ali njegove/njene deloholičnosti in preživljanja zelo malo časa s svojo družino in se tako največkrat vključijo skupaj v partnersko terapijo. Družine z obsesivnim staršem lahko pridejo na terapijo zaradi njegovega rigidnega in strogega načina vzgoje, kar lahko pripelje do kroničnega prepira med staršem in otroci. Lahko pa te posameznike na terapijo pošlje tudi delodajalec in sicer zaradi njihovega neprestanega zavlačevanja ali njihove nesposobnosti, da funkcionirajo učinkovito v medosebnih odnosih v službi.​

Način poteka psihoterapevtskega zdravljenja

Glavni cilj psihoterapije s klienti z OCPD je pomagati spremeniti ali reinterpretirati osnovne domneve, da se bodo vedenje in čustva spremenila. Terapija se začne z osredotočanjem na predstavljeni problem. Iz vidika kognitivno-vedenjskega pristopa gre za obravnavanje načinov za spremembo kompulzije v bolj zdrava in produktivna dejanja. Pri tem se lahko pri naslavljanju tovrstnih problemov uporabljajo naštevanje prednosti in slabosti določenega vedenja ali prepričanja. Klientom pomagamo pri razumevanju, kako se je le-te naučil(-la) sheme. Po navadi se je ta razvila iz interakcije s starši ali drugimi pomembnimi, čeprav včasih sheme temeljijo na kulturnih normah ali pa se razvijejo v bolj posebne (značilne) načine. Terapija je v tem primeru sestavljena iz pomoči takšnemu posamezniku, da identificira in razume negativne posledice teh predpostavk ali shem in da nato razvije načine njihovega spodbijanja (ovrženja), da tako več ne obvladujejo klientova čustva in vedenje ter jih vodijo do problemov, kateri so ga/jo pripeljali v terapijo. Kot pri mnogih osebnostnih motnjah je zdravljenje osredotočeno na kratkoročno olajšanje simptomov in podpiranje obstoječih mehanizmov obvladovanja, medtem ko se uči novih. Za pravo in korenito spremembo osebnosti je potrebno dolgoročno poglobljeno psihoterapevtsko delo. OCPD je zaradi temeljne strukture motnje še posebej odporna na takšne spremembe, kar posledično zahteva čas za poglobljeno delo.​

Terapija je koristna predvsem za ugotovitev klientovega sedanjega obrambnega sistema in zmožnosti obvladovanja. Te zmožnosti, ki sedaj ne funkcionirajo, se lahko ojača z dodatnimi sposobnostmi. Ugotavlja se socialna razmerja klienta in ojačuje močne, pozitivne odnose, hkrati pa klient preuči negativne in škodljive odnose. Pomembno je delati na tem, da posameznik poišče in dodobra identificira svoja čustvena stanja, namesto pretiranega intelektualiziranja in oddaljevanja sebe, od svojih čustev. Pravilna identifikacija in izražanje čustev lahko prinese veliko spremembe znotraj in zunaj sebe. Zaradi pogostih problemov teh klientov z anksioznostjo in psihosomatskimi simptomi, so pogosto v pomoč relaksacijske tehnike in meditacija. Skupinska terapija je lahko zelo učinkovita opcija pri delu s to motnjo, ampak je za večina ljudi z OCPD to zelo težavna oblika dela, ker je le-ta precej težko kos minimalno potrebnemu socialnemu kontaktu, da bi dosegli zdravo skupinsko dinamiko. Večina ljudi z OCPD (ter tudi OCD) lahko živijo precej normalno življenje, imajo družine, prijatelje in redno hodijo v službo. Zdravila se na splošno ne uporabljajo za to motnjo osebnosti, razen če posameznik poleg tega ne trpi tudi za os I diagnozo.

Hospitalizacija​

Hospitalizacija je za ljudi z OCPD redko potrebna, razen v izjemah, če se pojavi ekstremni pritisk (breme) ali stresni življenjski dogodek, ki poveča kompulzivno vedenje do točke, ko se vsakodnevne aktivnosti zaustavijo ali se pojavi tveganje, ki bi škodilo klientu. Hospitalizacija je lahko tako potrebna, ko obsesivne misli ne dovoljujejo posamezniku, da bi nadaljeval z vsakodnevnimi aktivnostmi, jih paralizira in prisili, da bi ostali v postelji ali z svojimi kompulzivnim vedenjem.

Samopomoč

– Izobraževanje družine in prijateljev o tem stanju bo pomagalo obvladovati vedenjske probleme z večjim sočutjem in razumevanjem ter jih naučilo prepoznati opozorilne signale.

– Skupine za samopomoč so lahko v pomoč pri sprejemanju in spreminjanju obsesivno-kompulzivnega vedenja. Lahko so dober pomočnik pri nadaljevanju zdravniških pregledov enkrat mesečno in način, kako pridobiti oz. izboljšati emocionalno in socialno podporo v skupnosti, pri čemer pomagajo posamezniku z deljenjem vsakdanjih izkušenj in čustev. Te skupine prav tako podpirajo klientovo neodvisnost in stabilnost.

– Relaksacija, meditacija, fizična aktivnost, redno spanje in uravnovešena prehrana so vsi pomembni faktorji pri vzdrževanju te osredotočenosti.

– Posvetovanje z zdravnikom pri težavah s spanjem in/ali pri težavah, ki onemogočajo redno aktivnost.

– Pisanje dnevnika lahko pomaga posamezniku identificirati stresne situacije, ki sprožajo kompulzivne reakcije, katere jim onemogočajo, da se osredotočijo na bolj konstruktivne aktivnosti.

dr. Tamara Trobentar, psihoterapevtka