|
OBSESIVNO-KOMPULZIVNA OSEBNOSTNA MOTNJA
Kaj je obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja
Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja (OCPD) ali anankastična osebnostna motnja je motnja, za katero je značilen perfekcionizem, splošna psihološka nefleksibilnost, rigidnost,
konformnost do pravil in postopkov, perfekcionizma, morale in/ali reda
in pravilnosti. Oseba z OCPD postane preokupirana z neobvladljivimi
miselnimi vzorci ter vzorci dejanj. Simptomi lahko povzročajo veliko
stisko ter ovirajo posameznikovo poklicno in socialno funkcioniranje.
Ljudje
z OCPD poskušajo razviti svoj intelekt do stopnje vsevednosti. Ta
potreba, skupaj s perfekcionizmom, jih vodi do nepripravljenosti za
tveganje, neodločnosti, zavlačevanja (obotavljanja) zato, da ne bi
naredili nobene napake. Vse to jih vodi do rigidnosti in nelagodja s
svojim emocionalnim življenjem, ki je izven zavednega nadzora.
Obsesivno-kompulzivna
osebnostna motnja (OCPD) je precej pogosta motnja, še posebej med
moškimi v zahodni kulturi (Ameriška psihiatrična zveza, 1987). Temu je
tako delno zato, ker zmerno izražanje nekaterih lastnosti tega
življenjskega stila, družba visoko ceni, kot na primer: natančnost,
samodisciplina, nadzor čustev, vztrajnost (stanovitnost), zanesljivost
in vljudnost. Pri nekaterih posameznikih pa so te lastnosti izražene do
takšne mere, da to vodi do bodisi pomembnega funkcionalnega poslabšanja
ali osebne stiske. OCPD pomeni, da je obsesivni posameznik rigiden,
perfekcionističen, dogmatičen, premišljujoč, moralističen,
nefleksibilen, neodločen in emocionalno ter kognitivno blokiran (Beck
in Freeman, 1990: Cognitive Therapy of Personality Disorders).
OCPD je velikokrat zamenjana z obsesivno-kompulzivno motnjo (OCD). Za OCD so značilne obsesije, ki vsebujejo vztrajne, ritualizirane miselne vzorce
ali pa kompulzije, katere predstavljajo vztrajne, ritualizirane
vedenjske vzorce. Posamezniki z OCD vedo, da je njihovo vedenje
problematično, medtem ko so simptomi OCPD del človekove osebnosti in se
zato na splošno ne zavedajo svojega problematičnega vedenja. Ljudje z
OCPD v glavnem ne čutijo potrebe po izvajanju ponavljajočih ritualnih
dejanj (kot npr. pretirano umivanje rok), medtem ko je to pogost
simptom za ljudi z OCD. Medtem pa tisti z OCPD poudarjajo
perfekcionizem nad vsem ostalim in so anksiozni, ko zaznajo, da stvari
niso “pravilne”. Ljudje z OCPD lahko nalagajo denar za bodočnost, imajo
svoj dom perfektno urejen ali so anksiozni zaradi delegiranja nalog
drugim zaradi strahu, da stvari ne bodo narejene pravilno. Na splošno
obstajajo štiri primarna področja, ki OCPD osebnostim povzročajo
anksioznost: čas, odnosi, nečistoča in denar. Za njih obstaja samo
nekaj moralnih sivih področij; dejanja in prepričanja so za njih bodisi
popolnoma pravilna, bodisi popolnoma napačna. Medosebni odnosi so tako
precej težavni, predvsem zaradi pretiranih zahtev, ki jih postavljajo
prijateljem, partnerjem in otrokom.
Lastnosti obsesivno-kompulzivna osebnostne motnje
Obsesivno-kompulzivna
motnja osebnosti se odraža v različnih kontekstih, kar je navedeno z
najmanj štirimi (ali več) naslednjimi simptomi:
prevzetost
s podrobnostmi, pravili, seznami, redom, organizacijo ali urniki
(razporedi) do stopnje, ko se bistvo aktivnosti (delovanja) izgubi; perfekcionizem,
ki ovira opravljanje nalog (tako je nezmožen/-a opravljati nalogo, ker
njegovi oz. njeni strogi standardi niso doseženi); pretirana predanost delu in produktivnosti, izključevanje prostočasnih aktivnosti in prijateljstva; pretirana skrbnost, natančnost in nefleksibilnost kar se tiče morale, etike ali vrednot; nenaklonjenost
k delegiranju nalog ali k delu z drugimi (timskemu delu), če se ti
drugi ne uklonijo in ne delajo na popolnoma njegov način; skop potrošniški stil tako do sebe, kot do drugih; na denar gleda kot na nekaj, kar je potrebno nalagati za bodoče katastrofe; rigidnost in svojeglavost (nepopustljivost); nesposobnost vreči stran izrabljene ali nevredne predmete, čeprav nimajo nikakršne sentimentalne vrednosti.
Značilnosti
te motnje je dihotomno razmišljanje, nagnjenost videti stvari na način
vse ali nič in v strogo črno belih tonih. To je tisto, kar je pri
obsesivnih podlaga za togost, zavlačevanje in perfekcionizem. Druga
značilnost pa je pretiravanje ali katastrofiranje, močno pretiravanje
glede pomembnosti ali posledic nepopolnosti ali napake.
Značilnost
mnogih ljudi z OCPD je tudi, da razmišljajo na način »naj bi« in
»moram«. Ta stil razmišljanja jih vodi v smer, da delajo tisto kar
mislijo, da morajo; glede na njihove stroge internalizirane standarde;
namesto da bi delali, kar si želijo. In če ne naredijo tega 'kar naj
bi', se počutijo krive in so samokritični. In če drugi ne naredijo 'kar
naj bi' naredili, si zaslužijo jezo in grajo.
MOŽNI VZROKI ZA RAZVOJ MOTNJE
O
OCPD obstaja zelo malo dokončnih raziskav. Tako obstaja zelo malo
dokazov, da OCPD izvira iz neprimernega toaletnega treninga, kot to
domneva psihoanalitična teorija (Pollack, 1979 v Beck in Freeman,
1990). Ugotovljeno pa je bilo, da so starši obsesivnih otrok, imeli
sami številne obsesivne lastnosti, vključno s tem, da so bili strogi in
so pretirano nadzirali svoje otroke, pretirano konformistični,
ne-empatični in ne odobravajoči spontanega izražanja čustev. Skromni
dokazi kažejo v smer podedovanosti te motnje.
Kot možne vzroke za razvoj OCPD poznamo naslednje hipoteze:
1.
prevladovalo je nepopustljivo siljenje, da je za vsako ceno potrebno
stvari naredi pravilno in slediti pravilom. V okolju je bilo zelo malo
topline ter velik poudarek na perfekcionizmu in redu. Ta pretiran
nadzor se je izvrševal pri toaletnemu treningu, igri, ipd. Posledica
introjekcij v odraslosti, zaradi nepopustljivega siljenja staršev
delati prav je neuravnotežena predanost perfekcionizmu pri sebi in
drugih. Posameznik se tako ustavlja na svojih napakah in si nenehno
prizadeva, da bi stvari izboljšal ter jih izpolnil v skladu z visokimi
standardi. Za to se je pripravljen pretirano pokoriti avtoriteti ali
principu oz. načelu. Le-ta se identificira s staršem in vztraja pri
tem, da to naredi tudi drugi. Če družina ne odobrava jeze, bo takšen
posameznik nadzoroval jezo. Po drugi strani, če pa se posameznik z OCPD
identificira z jeznim, moralno opravičenim staršem, lahko potem tudi
sam postane upravičeno jezen (ogorčen). Manj rigidna in bolj
prilagojena oblika obsesivnih vključuje sposobnosti še posebej pomembne
za določene poklice kot so: pravo, vojska in računalniško
programiranje.
2.
posameznik z OCPD je bil kaznovan za neuspehe in ni bil pohvaljen za
uspehe. Najboljše kar je lahko takšen posameznik naredil, je da se je
izogibal kritiziranju ali kaznovanju. Npr. če je takšen otrok pomil
posodo o tem ni bilo nikakršnega komentarja, razen če se ja našla
kakšna nečista pikica. Tako je bila prisotna intenzivna osredotočenost
na napake in ni bilo niti začasnega priznanja uspeha. Takšni starši so
verjeli, da je popolno izvrševanje nalog lahko nadomestilo za 'dane'
primanjkljaje značaja. Da se je otrok izognil uničenju se je naučil, da
je vse urejeno in prav. To pa nujno pomeni neprestan nadzor nad sabo in
ostalimi.
Osredotočenost
na napake in samokritika so odrasle posledice pomanjkanja nagrad za
uspehe in veliko kaznovanja za nepopolnosti. Negotovost, neodločenost
in nesposobnost iti naprej, so posledice potrebe biti popoln, medtem ko
se napake pričakujejo, ne glede na vse. Preverjanje, ponovno
preverjanje, planiranje, ponovno planiranje, obsesivni posameznik se
vedno pripravlja in je zaskrbljen. Ker uspeh nikoli ni bil priznan,
takšen posameznik nima nikakršne meje. Za njih ne obstaja počitek, ni
občutka zadovoljstva pri dobro opravljenem delu.
3.
V takšni družini je bilo zelo malo topline. Zelo redki so bili objemi,
smeh, ipd. Naklonjenost in ljubezen nista bila za vzor in sta lahko
bila nevarna. Kajti čustva se ne da kontrolirati. Zaradi povezave
racionalnosti z nadzorom, jih takšen posameznik zelo verjetno vrednoti
visoko in 'poskuša ne čutiti'.
PSIHOTERAPIJA IN DRUGE OBLIKE POMOČI
Zdravljenje
za OCPD vključuje predvsem psihoterapijo in samopomoč. Večina ljudi z
OCPD težko prepozna težave. Tako običajno ne želijo kakršnega koli
psihološkega ali medicinskega zdravljenja za njihovo stanje. Zato
pogosto še naprej trpijo s to motnjo, katera jih lahko s časoma tudi
prevlada.
Psihoterapija
Posamezniki z OCPD zelo redko prosijo za pomoč. Najpogostejši problem je anksioznost. Njihov
način funkcioniranja jim predisponira k kronični, blagi anksioznost, ki
je značilna za generalizirano anksiozno motnjo. Mnogi posemezniki z
OCPD neprestano razmišljajo ali so naredili nekaj prav in ali je dovolj
dobro. To po navadi pripelje do razvoja lastnosti, kot so neodločnost
in zavlačevanje oz. odlašanje, ki so tudi pogosti predstavljeni
problemi. Za določene ljudi se, če se najdejo v hudem konfliktu med
svojo obsesivnostjo in zunanjimi pritiski, lahko njihova kronična
anksioznost stopnjuje do panične motnje.
Drug skupen problem ljudi z OCPD je depresija. Ti
posamezniki imajo po navadi zelo nezanimivo, prazno, dolgočasno in
nezadovoljujoče življenje in tako trpijo za kronično blago depresijo.
Ljudje z OCPD pogostokrat doživljajo tudi različne psihosomatske motnje. Za
razvoj teh motenj imajo predispozicije zaradi fizičnih učinkov
njihovega neprestanega povišanega vzburjenja in anksioznosti. Pogosto
trpijo zaradi glavobola (pritiska v glavi), bolečin v hrbtenici,
zaprtosti, čira na želodcu. Lahko imajo tudi osebnosti tip A in so
zaradi tega v povečanem tveganju za kardiovaskularna obolenja, še
posebej če so pogosto jezni in sovražni.
Nekateri klienti z OCPD se pritožujejo zaradi seksualnih motenj. Njihovo
nelagodje s čustvi, pomanjkanje spontanosti, pretiran nadzor in
rigidnost niso ugodni za prosto in zadovoljivo izražanje lastne
seksualnosti. Seksualne disfunkcije, ki jih pogosto doživljajo so
zmanjšana želja po seksualnosti, nezmožnost doživljanja orgazma,
prezgodnji izliv ipd.
Posamezniki z OCPD pa lahko pridejo na terapijo tudi na spodbudo drugih, zaradi
problemov, ki jih imajo drugi v odnosu z njimi. Nanjo jo največkrat
napotijo partner(-ka) predvsem zaradi pomanjkanja emocionalne
dostopnosti partnerja z OCPD ali njegove/njene deloholičnosti in
preživljanja zelo malo časa s svojo družino in se tako največkrat
vključijo skupaj v partnersko terapijo. Družine z obsesivnim staršem
lahko pridejo na terapijo zaradi njegovega rigidnega in strogega načina
vzgoje, kar lahko pripelje do kroničnega prepira med staršem in otroci.
Lahko pa te posameznike na terapijo pošlje tudi službodajalec in sicer
zaradi njihovega neprestanega zavlačevanja ali njihove nesposobnosti,
da funkcionirajo učinkovito v medosebnih odnosih v službi.
Način poteka psihoterapevtskega zdravljenja
Glavni
cilj psihoterapije s klienti z OCPD je pomagati spremeniti ali
reinterpretirati osnovne domneve, da se bodo vedenje in čustva
spremenila. Terapija se začne z osredotočanjem na predstavljeni
problem. Iz vidika kognitivno-vedenjskega pristopa gre za obravnavanje
načinov za spremembo kompulzije v bolj zdrava in produktivna dejanja.
Pri tem se lahko pri naslavljanju tovrstnih problemov uporabljajo
naštevanje prednosti in slabosti določenega vedenja ali prepričanja.
Klientom
pomagamo pri razumevanju, kako se je le-te naučil(-la) sheme. Po navadi
se je ta razvila iz interakcije s starši ali drugimi pomembnimi, čeprav
včasih sheme temeljijo na kulturnih normah ali pa se razvijejo v bolj
posebne (značilne) načine. Terapija je v tem primeru sestavljena iz
pomoči takšnemu posamezniku, da identificira in razume negativne
posledice teh predpostavk ali shem in da nato razvije načine njihovega
spodbijanja (ovrženja), da tako več ne obvladujejo klientova čustva in
vedenje ter jih vodijo do problemov, kateri so ga/jo pripeljali v
terapijo.
Kot
pri mnogih osebnostnih motnjah je zdravljenje osredotočeno na
kratkoročno olajšanje simptomov in podpiranje obstoječih mehanizmov
obvladovanja, medtem ko se uči novih. Za pravo in korenito
spremembo osebnosti je potrebno dolgoročno poglobljeno psihoterapevtsko
delo. OCPD je zaradi temeljne strukture motnje še posebej odporna na
takšne spremembe, kar posledično zahteva čas za poglobljeno delo.
Terapija
je koristna predvsem za ugotovitev klientovega sedanjega obrambnega
sistema in zmožnosti obvladovanja. Te zmožnosti, ki sedaj ne
funkcionirajo, se lahko ojača z dodatnimi sposobnostmi. Ugotavlja se
socialna razmerja klienta in ojačuje močne, pozitivne odnose, hkrati pa
klient preuči negativne in škodljive odnose. Pomembno je delati na tem,
da posameznik poišče in dodobra identificira svoja čustvena stanja,
namesto pretiranega intelektualiziranja in oddaljevanja sebe, od svojih
čustev. Pravilna identifikacija in izražanje čustev lahko prinese
veliko spremembe znotraj in zunaj sebe.
Zaradi pogostih problemov teh klientov z anksioznostjo in psihosomatskimi simptomi, so pogosto v pomoč relaksacijske tehnike in meditacija.
Skupinska terapija je
lahko zelo učinkovita opcija pri delu s to motnjo, ampak je za
večina ljudi z OCPD to zelo težavna oblika dela, ker je le-ta precej
težko kos minimalno potrebnemu socialnemu kontaktu, da bi dosegli
zdravo skupinsko dinamiko.
Večina ljudi z OCPD (ter tudi OCD) lahko živijo precej normalno življenje, imajo družine, prijatelje in redno hodijo v službo.
Zdravila se na splošno ne uporabljajo za to motnjo osebnosti, razen če posameznik poleg tega ne trpi tudi za os I diagnozo.
Hospitalizacija
Hospitalizacija
je za ljudi z OCPD redko potrebna, razen v izjemah, če se pojavi
ekstremni pritisk (breme) ali stresni življenjski dogodek, ki poveča
kompulzivno vedenje do točke, ko se vsakodnevne aktivnosti zaustavijo
ali se pojavi tveganje, ki bi škodilo klientu. Hospitalizacija je lahko
tako potrebna, ko obsesivne misli ne dovoljujejo posamezniku, da bi
nadaljeval z vsakodnevnimi aktivnostmi, jih paralizira in prisili, da
bi ostali v postelji ali z svojimi kompulzivnim vedenjem.
Samopomoč
Izobraževanje
družine in prijateljev o tem stanju bo pomagalo obvladovati vedenjske
probleme z večjim sočutjem in razumevanjem ter jih naučilo prepoznati
opozorilne signale. Skupine
za samopomoč so lahko v pomoč pri sprejemanju in spreminjanju
obsesivno-kompulzivnega vedenja. Lahko so dober pomočnik pri
nadaljevanju zdravniških pregledov enkrat mesečno in način, kako
pridobiti oz. izboljšati emocionalno in socialno podporo v skupnosti,
pri čemer pomagajo posamezniku z deljenjem vsakdanjih izkušenj in
čustev. Te skupine prav tako podpirajo klientovo neodvisnost in
stabilnost. Relaksacija,
meditacija, fizična aktivnost, redno spanje in uravnovešena prehrana so
vsi pomembni faktorji pri vzdrževanju te osredotočenosti. Posvetovanje z zdravnikom pri težavah s spanjem in/ali pri težavah, ki onemogočajo redno aktivnost. Pisanje
dnevnika lahko pomaga posamezniku identificirati stresne situacije, ki
sprožajo kompulzivne reakcije, katere jim onemogočajo, da se
osredotočijo na bolj konstruktivne aktivnosti.
Tamara Trobentar,
integrativna psihoterapevtka
|
