|
Likovna terapija/ terapija s kreativnim izražanjem
»Pri
igri, izključno pri igri ima posamezni otrok ali adrasli možnost biti
ustvarjalen in zaposliti svojo celotno osebnost; in samo v
ustvarjalnosti lahko posameznik odkrije samega sebe.
Psihoterapija
se odvija tam, kjer se prekrivata dve območji igre, pacientovo in
terapevtovo. Pri psihoterapiji gre za skupno igro dveh udeležencev. Iz
tega lahko izpeljemo, da se v primerih, ko igra ni možna, terapevtovo
delo usmerja v to, da pripelje pacienta iz stanja, v katerem se ni
zmožen igrati, v katerem se je zmožen igrati.«
Iz knjige "Playing: Its Theoretical Status in the
Clinical Situation", 1971, angleškega pediatra, psihiatra, sociologa in
psihoanalitika Donalda Woodsa Winnicotta (1896 – 1971)
Skupne točke
psihoterapije in likovne terapije:
-
govor, ustvarjanje - nekaj obče človeškega,
-
postavljanje pravih vprašanj,
-
vprašanje meja, okvirjev in svobode znotraj njih,
-
zaznavanje, intuicija in sposobnost »videti na nov način«,
-
pomembnost odnosa - z materialom, med klientom
in terapevtom,
-
»a-ha!« moment,
-
povezovanje leve in desne polovice možganov,
-
znanost ali umetnost? (flow/tok ali optimalna izkušnja),
-
umetnost kot bližnjica do nezavednega,
-
napake kot del procesa,
- intersubjektivni prostor, kjer nastaja
nekaj novega … umetnost psihoterapije
umetnost + terapija = proces + produkt
Spomini in travma so verbalni in neverbalni
(vizualni, slušni, čustveni ...) - zato mora biti tudi predelava na več
nivojih. Pomoč z umetnostjo omogoča lažjo predelavo neverbalnih vsebin.
Svet najprej doživljamo prek telesa - telo
uporabljamo za regulacijo čustev (hrana, droga, alkohol, telovadba …)
Naše telo je prizorišče konfliktov med našimi
mislimi, občutki, vedenji; ti konflikti se lahko kažejo tudi na telesu - kot glavoboli,
napetosti, bolečine v hrbtenici … spremembe na telesnem nivoju pripeljejo do
sprememb na ostalih nivojih človeškega delovanja. Fizična sprememba povzroči
psihično in obratno.
Podobe imajo močan vpliv na več nivojev
človeškega doživljanja.
Terapija z umetnostjo omogoča neposrednejši
dostop do nezavednega, do simboličnih procesov in telesnih izkušenj. Ustvarjanje predstavlja most med zavednim in
nezavednim, med umom in telesom. Kreativni proces pomaga klientu na poti do
uvida in spremembe in odpira nove možnosti pogleda nase.
Pomemben del terapije je odnos. Kadar
terapija vsebuje pomoč z umetnostjo, je terapevtski odnos trojen - med
klientom, terapevtom in umetniškim medijem. Včasih je v ospredju odnos med
klientom in terapevtom, drugič med klientom in umetniškim delom … Kadar pride v
terapevtskem odnosu do napak (te so neizogibne), se odprejo nove možnosti v
terapevtskem procesu. Bistven pa je popravek in ponovna vzpostavitev kontakta,
če pride do prekinitve le-tega. Napake pri
kreativnem procesu so prav tako pomembne - pokažejo možnost nastanka
nečesa novega in s tem olajšajo sprejemanje lastnih »napak«.
Izražanje
je osnovna človeška potreba, kreativnost pa je proces nastajanja nečesa novega.
To je lahko nov pogled na svet, sredstvo za raziskovanje naših čustev, misli in
dejanj ali pa način sprostitve in zmanjšanja stresa. Je pot spremembe, rasti in
samoozdravljenja.
Likovno
predznanje ni potrebno. Namen likovne terapije ni umetniško delo ali učenje
likovnih tehnik. Pomemben je tudi sam proces in ne samo končni izdelek.
Likovna terapija je primerna za:
- vse starostne skupine,
- različne težave (tudi predelava travme),
- lažji in hitrejši uvid,
- zmanjšanje teže problemov,
- izražanje stvari, ki jih je težko izraziti
verbalno,
- izboljšanje samozavesti in samopodobe,
-
izboljšanje komunikacijskih veščin,
-
izboljšanje stika s seboj in drugimi,
-
razvijanje kreativnosti,
-
pomaga nam najti svojo identiteto, krepi »jaz«,
-
večja senzibilnost,
-
ozaveščanje potlačenih vsebin,
-
izražanje čustev,
-
krepi vrednost lastnega dela,
-
lažje vzpostavljanje terapevtskega odnosa,
-
samoizražanje in raziskovanje,
-
(z)možnost za igro, sproščanje, uživanje.
Pri ustvarjanju lahko doživimo rahlo spremenjeno stanje zavesti (pod dominantnostjo
desne možganske hemisfere), optimalno
izkušnjo, ko:
- se aktivnost in zavedanje zlijeta,
- so
motnje izključene iz zavedanja - fokus, enost,
- ni
strahu pred neuspehom,
- samozavedanje
izgine,
- je
zavedanje časa spremenjeno,
- aktivnost
postane avtotelična, nudi nam užitek.
Risanje pomeni osvobojeni razum, vodi nas k resnici.
Slikanje je izražanje čustev, vodi nas k lepoti.
Modeliranje je obvladana moč, vodi nas k dobrotii.
Skozi
proces ustvarjanja postajamo celi.
»Prav
dobro vem, da se lahko samo v redkih srečnih trenutkih povsem izgubim v svojem
delu. Slikar-pesnik čuti, da njegova resnična, nespremenljiva srž prihaja iz
tistega nevidnega kraljestva, ki mu kaže podobo večne resničnosti… Čutim, da
ne obstajam v času, ampak čas obstaja v meni. Jasno mi je tudi, da mi ni dano,
da bi razrešil skrivnost umetnosti na absoluten način. Navkljub temu pa sem
malone prepričan, da se lahko dotaknem božanskega.«
Carlo Carra,
»The Quadrant of the Spirit«, 1919
|
